Smo res tako slabi arhitekti naših odnosov?

Pred dnevi sem mimogrede slišala monolog, v katerem je avtor govoril, da je ‘lažje biti slab kot dober, da je lažje zbežati kot ljubiti, lažje lagati kot povedati resnico, lažje pobegniti kot sprejeti odgovornost in lažje vrniti udarec kot pa odpustiti’. S temi trditvami bi se lahko človek hitro strinjal, sploh v poplavi negativnosti, ki smo ji priča v zadnjem času, a moj nevidni nadzornik jih ni želel kar tako sprejeti. Kvečjemu je name preslikal dvom v njihovo resničnost.

Je res tako lažje biti »svinja« kot se poskusiti vživeti v drugega, pogledati širšo sliko in na koncu morda ne dobiti tistega, česar si tako zelo želimo, zato pa imeti čisto vest? Je res tako lažje igrati, govoriti tisto, kar drugi pričakujejo in želijo slišati, kot pa biti odkrit in povedati resnico, pa četudi bomo zato morali sprejeti določene posledice? Je res lažje prevaliti krivdo na vse možne dejavnike zunaj nas samih, kot pa sprejeti odgovornost, priznati sebi in drugim, da smo »zasrali« in se iz tega kaj naučiti? Je res tako lažje udrihati po drugih, zato da bi zaščitili svojo ranjeno samozavest, kot pa sprejeti poraz in priznati svojo nemoč? Je res tako lažje gojiti zamero, si s sovraštvom obvezovati ranjen ponos, kot poskušati razumeti in odpustiti?

Človeka hitro stisne v notranjosti, ko opazuje, kako se ljudje vedejo drug do drugega, kako ne vidijo ali nočejo videti, kaj se med njimi dogaja, koliko sami pripomorejo k temu, da se nekaj, kar jim veliko pomeni, vztrajno ruši pred njihovimi očmi, oni pa, namesto da bi si nadeli delovno obleko in krpali luknjice, bežijo stran in posegajo po trenutnih rešitvah. In medtem ko s trakom čez oči tavajo v nerealnosti, luknjice počasi postajajo luknje, gradovi, ki so jih zgradili, pa se spreminjajo v opuščene gole stene.

Odnosi so zgrajeni iz krhkih materialov, ki jih je treba skrbno nadgrajevati in oblikovati, da lahko na koncu občudujemo utrdbo, ki jo zgradimo s skupnimi močmi. A naše delo se takrat ne sme končati. Utrdba potrebuje vzdrževanje, predvsem pa zaščito pred vsemi mogočimi zunanjimi in notranjimi pretresi, ki se dogajajo izven našega dosega ali pa jih povzročamo sami nehote ali pa le nepremišljeno. Če po vzdrževanju ne posegamo redno in temeljito, se prej ko slej zamajejo temelji. A takrat še vedno ni prepozno, če smo sposobni poprijeti po vseh razpoložljivih pripomočkih, zavihati rokave in trdo delati.

Vse preveč zapuščenih objektov je okrog nas. Njihovi graditelji pa se vse prevečkrat zatekajo v druge, tiste, kjer jim ni treba gledati, kaj je nastalo iz njihovega truda, in kjer iščejo tolažbo v priložnostih, s katerimi potem zgradijo neke zasilne utice, misleč, da bodo tako vsi duhovi izginili, medtem ko bodo oni okrevali v nekem umetno izoblikovani udobni kletki, pa se bo njihov grad kar sam od sebe ponovno postavil v prejšnje stanje, oni pa se bodo lahko pokončni in pogumni vrnili med njegove razkošne stene.

Hkrati lahko vidimo veliko osamljenih hišic, ki samo čakajo na obiske in jih takoj, ko pridejo, kar zaklenejo v svoje sobice, misleč, da so prišli zato, da njihovo malo hišico spremenijo v pravljični grad. Pri tem se ne zmenijo za njihove dejanske namene, se slepijo, ker nočejo vedeti, ali so res tam zato, da jim zapolnijo praznino ali morda le bežijo pred demoni, s katerimi se nočejo spopasti. Taki obiski so večinoma kratki, saj so demoni vztrajna bitja, ki potrpežljivo bdijo pred vrati in okni, in obiskovalec prej ko slej spozna, da se bo moral z njimi soočiti. Tako hišica spet ostane sama, le novo ograjo dobi kot zaščito pred vestjo, ki trka na njena vrata, a ji noče odpreti.

Smo res tako slabi arhitekti in zidarji? Se res tako malo spoštujemo, da sprejemamo vsakega mimoidočega, v katerem vidimo potencial za nadgradnjo naših utic? Smo res tako neobčutljivi do drugih, da smo pripravljeni rušiti gradove, ki so jih drugi zgradili, v želji, da bi tudi sami imeli prav takega? Res ne znamo prisluhniti svoji vesti in raje zapreti vrata, kot pa slepo sprejeti cenene darove obiskovalcev, ki ob prvi zarji odidejo in nas zavržejo kot obleko, ki jim ni več všeč? Smo res tako nemočni, da svoje darove odnašamo k sosedom, čeprav niso namenjeni njim, in ob podarjanju nismo pristni? Smo res tako šibki, da ne znamo zavihati rokavov in zabresti v blato, dokler ga ne odstranimo z našega dvorišča?

Sama viham rokave, posegam po lopati in krampu, gradim in popravljam napake, nastale v procesu gradnje, in tiste, ki nastanejo zaradi samega časa, notranjih konfliktov in raznih zunanjih okoliščin. Pozorna sem na stene, ki kdaj izgubijo svoj sijaj, in jih skušam na novo pobarvati, stopim na bližnji hribček in z oddaljene perspektive pogledam, kako moja hišica zgleda od daleč, se približam, da bi odkrila luknjice, ki se morda od daleč ne vidijo, in poskušam biti dober gospodar.

Moja vrata pa so vedno odprta samo za eno gostjo, pa četudi je njeno trkanje včasih tako nežno, da bi ga lahko preprosto preslišala. Vest je vedno dobrodošla prijateljica in z njo v tandemu je dolgoročni razplet vedno zmaga zame.

Nataša Fajon