Ko se zajčki trepljajo po rami

Zadnja leta se v našem političnem prostoru soočamo z vedno večjo nestrpnostjo, eskalacijo sovražnega govora, ki se vedno bolj zajeda tudi v dogajanje v družbi. Če se v parlamentu demokratični izvoljenci ves čas obkladajo s fašisti, z domobranci, izdajalci slovenskega naroda, lopovi, bando … kako naj nanje gledamo potem povprečni smrtniki? Čemu se potem čudimo napadom band na dijake pred šolami? Pet na enega? Deset? “Žalil nas je,” se branijo mladoletni tolpaši iz toplega maminega zavetja, ki ne vidijo nič spornega v tem, da se ducat rok in nog spravi na enega posameznika. Odsev naše družbe.

Razkroj moralnih vrednosti v naši družbi dokazujeta tudi zadnja fizična napada na poslanca SDS Branka Grimsa in direktorico Inštituta 8. marec Niko Kovač. Je to nadaljevanje sovražnega govora, nasilništvo nad drugače mislečimi? Lahko napad na Grimsa in Kovačevo damo na isti imenovalec? Seveda. Oba sta napadena in popljuvana zaradi svojih političnih stališč. Je kakšna razlika med njima? Seveda. Grims je poslanec več desetletij, vsaka njegova izjava in vsak njegov zapis na twitterju, družbenem omrežju za stare in impotentne moške, žali in napada drugače misleče. Sploh se rad na ženske spravlja. To je t. i. Grimsov stil in iskreno povedano, presenečena sem, da ga ni že prej kdo zaradi njegovih žalitev porinil po stopnicah. Pa je prav takšno nasilniško dejanje? Seveda ni. Na takšen način se ne moremo ničesar dogovoriti, to je vsem jasno.

Napad na Niko Kovač, aktivistko civilne družbe, lanskoletno Slovenko leta, pa me je osebno prizadel, priznam. Največ zato, ker je Nika mlada ženska. Ki ima upanje za vse nas in se nesebično bori za pravice Slovencev, ki nam jih kapitalizem odžira dan za dnem. Si zato zasluži napad sredi belega dneva?

Reakcije javnosti na napad Kovačeve so me presenetile in razžalostile. Ravno zaradi dejstva, ker je Nika mlada ženska, in prav nihče si ne zasluži, da bi živel v strahu zaradi tega, ker drugače gleda na stvari. Kaj s tem sporočamo mladim, ki jih želimo pritegniti v aktivno državljanstvo? Dobili boste po nosu, če ne boste delali po naših navodilih. Si res želimo servilnih politikov, ki bodo samo kimali svojim vodjem in ne bodo imeli svojega mnenja? Takšnih poslancev, ki kot roboti pritiskajo na glasovalne tipke, je v našem parlamentu že zdaj dovolj.

A Kovačeva ni edina ženska pri nas, ki je na udaru političnih bumbarjev. O Urški Klakočar Zupančič, o njenih legendarnih rdečih čevljih in o cisterni žaljivk, ki leti na nekdanjo sodnico, bi lahko napisala celo knjigo. Ok, ni nam všeč njen stil oblačenja. Preveč je sproščena. Je to razlog, da jo zafrustrirane ženske in impotentni moški nabijajo na križ? Po drugi strani pa te iste ženske Evi Irgl očitajo dober okus v oblačenju in denar, ki ga za to porabi. Tudi vpadljive obleke Aleksandre Pivec so bile razlog za posmehovanje ves čas njene politične kariere. Manj pljuvanja bi prejemala, če bi v trenerki hodila v službo. Poseganje v družine, v privatnost, pljuvanje po otrocih političark je nekaj najbolj normalnega za prijeten pogovor ob jutranji kavi. Kdaj nazadnje smo se novinarji vtikali v družinski biznis trenutnega ministra za gospodarstvo? Ali pa v oddajanje turističnih apartmajev, ki jih direktor televizije opravlja v službenem času? Če bi bilo katera javna funkcionarka med službo čistila stranišča na Veliki planini, bi letela z delovnega mesta hitreje, kot rečem keks. Tudi Nataša Pirc Musar je v predsedniški kampanji potožila, da se komentatorji družabnih omrežij spravljajo nanjo, ker je debela in ima rada drage torbice. Izbiramo morda miss politike? Ste kdaj brali ali slišali, da bi se novinarji spravljali na politike, ker hodijo v službo zanemarjeni? Neobriti? Debeli in zabuhli od alkohola? V starih in pošvedranih čevljih? Smo morda komentatorji nabijali Brgleza in Logarja, ker sta plešasta? Ne.

Splošna praksa, ki jo leta opažam v našem političnem prostoru, je odprt in nemilosrden napad na ženske. Tako so bili dečki navajeni iz preteklosti, iz svojega doma, ženski je mesto za štedilnikom, in ko to žensko srečajo izven njenega naravnega okolja, jih ta pogled pretrese do obisti. Ne predstavljam si, da bi si poslanca SDS Hoivik in Breznik upala slikati računalnik kakšnega moškega predstavnika parlamenta, Jonasa recimo, če ne igra šah na njem med parlamentarnimi prenosi. Ne, Nataši Sukić se pa upata slikati računalnik in se izgovarjati z nekimi pobalinskimi izgovori. Ker fantje to lahko počnejo. In potem se zajčki trepljajo po rami, češ kako si ti drzen in pogumen. Nisi pogumen, če se spravljaš na žensko. Na žensko se spravljajo strahopetci, takšnih pa je očitno vsaj pol našega parlamenta. To so tisti, ki ploskajo napadu na Niko Kovač. In napadom na vse druge ženske.

Vsaka ženska, ki vstopi v naš političen prostor, se mora zavedati, da vstopa v moški ring. Vsaka ženska, ki vstopa v našo politiko, se mora zavedati, da se jo bodo politični nasprotniki lotili na najbolj umazan način. Ves čas bodo negativno komentirali njeno postavo, stil oblačenja, torbice, njenega partnerja, mamo, očeta, psa. Če si moški in vstopaš v našo politiko, se nimaš česa bati. Nikogar ne zanimajo njegove ljubice, družinske hobotnice in računi v davčnih oazah, on je pameten že s tem, ko so ga volivci potrdili, ženske pa moramo zdrav razum šele dokazovati. Nepoštena in nepravična delitev med spoloma, na katerem temelji slovensko gospodarstvo, se je razširila tudi v politiko. Ženske smo kanonfuter, številke za zapolniti prostor, nujne spolne kvote. Motite se, dragi političarji, o kako se motite. Želim si, da bi se slovenske političarke končno združile, ne glede na politična mnenja, ki jih zastopajo. Želim si, da bi se združile in mačističnim kolegom rekle glasni in odločni: ne. Ne dovolimo, da pljuvate po nas, samo zato ker nosimo pisana krila. In ker imamo tatoo metulja na gležnju. Ne dovolimo, da nas žalite, ker drugače razmišljamo, ker smo sočutne, delavne in pripravljene na kompromise. Ko bomo ženske najprej podprle ena drugo, v prvi vrsti zato, ker smo ženske in ker vemo, da imamo zaradi tega težjo pot v gospodarstvu, v politiki, v družbi nasploh, potem se bodo tudi strahopetni zajčki ustavili. Klasični nasilneži se spravljajo na žensko, za katero mislijo, da je nemočna. Na družabnih omrežjih se klasični nasilneži skrivajo za psevdonimi in lažnimi profili, v javnosti nastopajo v tropu. Želim si, da bi se ženske končno združile in da bi, ne glede na politične barve, ki jih zastopajo, delovale drugače kot njihovi moški kolegi in bi skupno, glasno in odločno obsodile sovražni govor in nasilništvo. To pa je tudi naša največja moč, moč žensk, ki se je včasih ne zavedamo in ki nas tako surovo loči od nasilnežev okoli nas. Ravno to dejstvo, da nismo kot oni.

Avtor: Katarina Keček