Aktualno Kultura Piran 

Gledališče Tartini v Piranu je prve obiskovalce vabilo s tragedijo Fedra

Konec marca, natančneje 27. marca, vsako leto praznujemo svetovni dan gledališč. V Piranu je ta dan namenjen tudi spominu na odprtje tamkajšnjega Tartinijevega gledališča, ki je svoja vrata odprlo sto trinajst let nazaj. Pisal se je 27. marec 1910, ko so ga slavnostno predali namenu z uprizoritvijo tragedije Fedra Umberta Bozzinija.

Leta 1906 je na pobudo Občine Piran tržaški arhitekt Gioacchino Grassi pripravil idejni načrt za gledališče, tri leta kasneje pa so se začele priprave na gradnjo. Načrt izvedbe Grassijevega predloga je prispeval arhitekt Giacomo Zammattio, Tržačan, ki se je šolal na dunajski tehniški šoli pri Heinrichu von Ferstlu, med drugim pa je sodeloval tudi pri gradnji gledališča na Reki. Gradnja piranskega gledališča je potekala med 2. majem 1909 in 24. februarjem 1910 pod taktirko tržaškega gradbenega podjetja Carlo Bonetti. Slikarska in okrasna dela so izvedli pod budnim očesom slikarja Napoleona Cozzija iz Trsta.

Gledališče je zanimiv primer prepletanja secesijskih in historističnih oblik, stavba pa je sestavljena iz več manjših enot, zasnovanih na pravokotnih tlorisnih ploskvah. V osrednjem delu se nahaja dvorana za občinstvo, pred njo je nekoliko nižji vhodni del, na začelni strani pa odrski prostor. Na obmorski strani se na nekoliko dvignjeni terasi nahajajo še manjši enoti kavarne in pomožnih prostorov, ki obsegajo skladišče, sanitarije, interno stopnišče, garderobe in hišniško stanovanje.

»Strop dvorane krasi eklektična figuralna poslikava, ki jo obroblja štukatura v več pasovih. Poslikava je razdeljena na štiri polja, ki se stekajo proti središču stropa z okroglo, mrežasto zapolnjeno prezračevalno odprtino. Vsa štiri polja imajo enako shemo poslikave; v središču vsakega polja je naslikan podstavek, na katerem so postavljene figure. Ženski liki predstavljajo muze – grške boginje in varuhinje znanosti in umetnosti,« so zapisali na spletni strani Gledališka arhitektura.

Oznanilo slavnostnega odprtja, 27. marca 1910

Med letoma 1960 in 1963 so stavbo temeljito prenovili in v želji, da bi jo prilagodili aktualni modernistični estetiki, odstranili tudi številne secesijske dekorativne elemente. V prenovljenem gledališču so več desetletij predvajali kinematografske predstave, v devetdesetih letih 20. stoletja pa opustili tudi to in ga zaprli za javnost. Zanemarjeno stavbo so temeljito obnovili med letoma 1998 in 2000, pri čemer so s pomočjo ohranjenih originalnih načrtov in starih fotografij skušali vrniti nekdanjo podobo zlasti glavni fasadi.

»V Piran sem prišel 1949, v “Tartiniju” so takrat vrteli filme, ki so po čudežu prihajali iz Trsta (cona A). Bili so to filmi o kavbojih, gusarjih in podobno, in to v barvah, občasno pa so zavrteli tudi kak ruski film. Tartini je bil za “boljše” filme, drugi so se vrteli v Cinema Garibaldi. Nekje pred letom 1957 so stropne kvadratne poslikave zamenjali s ploščami iz sadre z isto podobo, ki jih je izdeloval akademski kipar Slapernik. Pozneje je Spacal nad notranjim vhodom naredil zanimiv motiv iz starih črvivih desk (iz njegove hiše na Punti). V gledališču sta takrat enkrat mesečno gostovali tržaško in koprsko gledališče. Mi, dijaki smo morali v šoli dobiti posebno dovoljenje za obisk gledališča,« se spominja gospod Karl Kokotec.

V starih zapisih za gledališče navajajo ime El cine grando, po velikem piranskem glasbeniku Giuseppeju Tartiniju so ga poimenovali šele kasneje. Gledališka dvorana šteje 180 sedežev, balkon, lože in galerija pa še 83 sedežev, tako da jih je skupaj 263.

V zgodovini gledališča najdemo tudi komične vložke, enega je izbrskal Igor Štibilj: “V zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja so v piranskem gledališču operne hiše izvajale predpremiere. Piransko gledališče je bilo manjše, gledalci manj zahtevni.

Tega dne so igrali opero La Gioconda, avtorja Amilcara Ponchiellija. Gledališče je bilo polno ljubiteljev opere. Dejanja in prizori so potekali brez težav. Na koncu tretjega dejanja je v nekem trenutku moral Barnabas, hlapec Alvise, odvleči slepo mater Mona Lise do kanala in jo tam utopiti.

Pevec, ki je igral vlogo Barnabasa, je bil drobne postave, medtem ko je bila pevka precej obilna. Barnabas jo je prijel, da jo bo odvlekel, pa ni šlo. Gospa je bila pretežka zanj.

Tedaj se je nekdo iz publike zadrl: “Ciò Barnaba, fa do viazi” (Barnabas, odnesi jo v dveh delih). Publika je bruhnila v smeh. Igro so začasno prekinili, in ko so se pevci znova zbrali na odru, je publika znova bruhnila v smeh. Opera se je tako prelevila v komedijo in za tisti dan je bilo z njo konec.”

Avtor: Nataša Fajon

 

Gledališče Tartini nekoč, vir: Kamra

 

 

Sorodni članki