Zgodba o lipicancih, ki jo je na filmski trak ujel legendarni Walt Disney

Da, res je, leta 1963 je Disney posnel film z naslovom Miracle of the white stallions, ki govori prav o naših lipicancih. No, režiserska palica pri tako imenovani Operaciji Kavboj je resda bila v ameriških rokah, a kljub temu Sloveniji ni ravno v čast, da se o njej ne ve veliko. Pozornost, ki si jo zasluži, so ji končno namenili v Kulturnem društvu Kolut iz Postojne, na čigar pobudo je nastal dokumentarni film o tej čudežni zgodbi.

Neverjetna zgodba lepotcev iz Lipice, kot so naslovili dokumentarec, je bila prvič predvajana že lani, sredi decembra, v Kulturnem domu Postojna, mesec kasneje, 12. januarja, pa so si ga lahko ogledali tudi v Kinu Pivka, ko je tamkajšnji Park vojaške zgodovine v svojih prostorih odprl tudi priložnostno razstavo z naslovom Lipicanci – žive legende. Prav tam, natančneje od vodje parka Janka Boštjančiča, so v društvu Kolut slišali za zgodbo.

»Sledi lipicanca najdemo tudi v naši občini. Že leta 1728 se je tedanja lipiška kobilarna razširila z nakupom posesti na Prestranku, Počku in Bilah, v najem pa vzela posestvo v Škuljah. Gre za pomembno kulturno dediščino ostalin nekdanje kobilarne. V sosednji občini Pivka pa je ob dvorcu Ravne žrebetišče Kobilarne Lipica,« je o tem, zakaj postojnsko društvo producira film o lipicancih povedala vodja projekta Alenka Čadež Furlan.

Po gradivo za film so se ustvarjalci podali tudi na Češko, kjer je reševalna operacija lipicancev tudi potekala. V češkem kraju Hostouň se neverjetnemu dogajanju, v katerem sta padla dva ameriška vojaka poklonijo vsako leto s proslavo in štafetnim tekom.

Pri nas močno zaostajamo, zato dokumentarni film vzbuja upanje, da se bomo v prihodnje bolj zavedali pomena lipicancev, ki po besedah Alenke Čadež Furlan predstavljajo enega najpomembnejših državnih kulturnih zakladov.

“Lipica ni samo kobilarna, in ni samo turistična destinacija, ampak predvsem izjemno pomemben kulturni spomenik. Ne samo zaradi svoje starosti, ampak tudi zaradi vsebin stavbne dediščine, izjemne kulturne krajine kobilarne in pa seveda črede lipicancev, ki vsemu temu daje ta edinstven karakter in vse skupaj združuje in povezuje. Vse, kar v Lipici imamo, je namreč nastalo zaradi lipicanca in za lipicanca”, je v filmu podčrtal mag. Janez Rus, vodja konjereje ter konjeništva v Kobilarni Lipica.

Med drugo svetovno vojno je bila usoda belih lepotcev postavljena pred veliko preizkušnjo. Nacisti so jih namreč po kapitulaciji Italije odpeljali na Češko, kjer so ustanovili vzrejni center konjev iz najboljših kobilarn tedanje Evrope.

»9. septembra 1943, dan po kapitulaciji Italije, so v lipiško kobilarno vkorakali Nemci. Že čez en mesec, 10. oktobra 1943, so celotno kobilarno oz. vseh 179 konj preselili v Hostouň na Češkem. Tja so prepeljali tudi lipicance iz jugoslovanskih državnih kobilarn Stančić in Krušedol, dvorne kobilarne Demir Kapija v Makedoniji, avstrijske kobilarne Piber ter arabske konje iz jugoslovanske kobilarne Dušanovo pri Skopju in poljske kobilarne Janów Podlaski. Nacistični vrh je želel tu ustanoviti nekakšno novo središče vzreje lipicancev. Skupaj s čredo so iz Lipice odpeljali tudi 14 domačinov konjarjev in matični arhiv kobilarne. Šest konjarjev se je kmalu vrnilo, osem pa jih je s konji v izgnanstvu preživelo kar štiri leta,« je pojasnila Čadež Furlan.

Ker je ob koncu vojne območje mesta pripadlo Rdeči armadi, je lipicancem grozila velika nevarnost.

»Izkušnje izpred nekaj mesecev so bile katastrofalne – Sovjeti so čredo plemenitih konj iz Budimpešte deloma porabili kot vprežno živino, deloma pa pojedli,« je dejala vodja projekta.

Vodstvo kobilarne se je zato odločilo, da čez mejo pošlje obveščevalca, ki bo s seboj imel kup dokumentov in fotografij plemenitih konjev. Načrt je bil, da se pusti zajeti Američanom, ki naj bi se nato zavzeli za uboge živali. In tako je bilo.

»Poveljnik 2. konjeniškega polka Pattonove 3. armade, polkovnik Charles Hancock Reed, se je takoj zavzel za reševalno akcijo. Najlažja rešitev bi bila, da bi konje na ameriško stran prepeljali Nemci sami, a jih je bilo premalo za tako obsežno logistično operacijo. Rešitev je ponudil general Patton, poveljnik 3. armade ameriške vojske, ki je bil v osnovi konjeniški častnik in tudi velik ljubitelj konj. »Rešite jih! Storite to hitro!« so njegove besede, ki so postale legendarne. In ameriška vojska je – v nasprotju z določili jaltske konference – prešla češkoslovaško mejo, da bi na Zahod rešila plemenite konje. Enoto 70 vojakov so podpirali tudi dva tanka, dva samovozna topova in druga mehanizacija,« je pojasnila Čadež Furlan.

18. aprila 1945 so Američani brez večjih zapletov zasedli konjušnico na Češkem. A reševalno operacijo je ogrožala SS skupina Deutschland, ki se ni mogla sprijazniti, da je vojna izgubljena. Američani so zato oborožili tudi prostovoljce izmed rešenih vojnih ujetnikov in predanih nemških vojakov, pa tudi kozakov, ki so se želeli rešiti na Zahod. V spopadu, do katerega je prišlo v naslednjih dneh, je mešani enoti uspelo ubraniti konjušnico, v njem pa sta življenje izgubila dva ameriška vojaka.

Sledile so priprave na selitev črede. Žrebeta in slabotnejše konje so natovorili na vojaške tovornjake, ostali konji pa so potovali v štirih kolonah, ki so si sledile v polurnih zamikih; 16. maja popoldne so tako še zadnji konji srečno prispeli v bavarsko mesto Kötzing,« je čudežno zgodbo povzela vodja projekta iz postojnskega društva.

Scenarij za film je napisal Drago Mislej – Mef, režiral pa ga je Dušan Milavec. Pomembna pričevalka je bila gospa Marija Štefan iz lipiške družine Stopar, hčerka lipiškega konjarja Andreja Stoparja, ki je bil eden od konjarjev, ki so skrbeli za lipicance od selitve do povratka.

Snemanje je potekalo v več delih. Spomladi so snemali v Kobilarni Lipica, nato pa še v Hostounu na Češkem, kjer jih je po besedah Alenke Čadež Furlan župan mesta Miroslav Rauch vodil po območju, kjer so bili med 2.svetovno vojno nastanjeni lipicanci in kjer je potekala reševalna akcija. Danes se tam razprostira posestvo, za katerega skrbi konjerejka Michaela Kodadova.

V čevlje generala Pattona je stopil dramski igralec Vladimir Jurc. V ekipi so bili še direktor fotografije Manuel Tomšič, snemalci Manuel Tomšič, Neja Kalan in Luka Vovk Vižintin, oblikovalka Tjaša Spetič, Drago Kočiš, ki je poskrbel za zvok in glasbo, montažer Manuel Tomšič, vodja projekta Alenka Furlan Čadež in izvršni producent Ernest Zakarija.

Film so si že lahko ogledali v številnih krajih po Sloveniji, med drugim tudi v izolskem Art kinu Kinu, kjer je gostoval sredi februarja.

Avtor: Nataša Fajon