Naši Istrani: Roman Fikfak

Vsem poznani mojster restavratorstva starih avtomobilov Roman Fikfak, naš sokrajan, sodelavec in prijatelj in velik ljubitelj starodobnikov, človek z neomajno strastjo do originalnega in prvinskega restavriranja starih avtomobilov in hkrati živ pomnik ohranjanja tehnične kulturne dediščine se je prijazno predstavil v krajšem pogovoru v njegovi zares zanimivi delavnici, ki spominja na več odličnih priložnostnih prireditev v družbi z oldtimerji, ki mu še danes pomenijo veliko.

Vse to in še več lahko zapišemo in spoznamo, ko podeli le nekaj svojih razmišljanj v sproščenem kramljanju, ki dodatno osvetli njegov nesebični prispevek na tem večkrat prezrtem področju, ki pa posebej zasije, ko predstavi svoje umetnine – starodobnike na prostem, v ružbi ostalih ljubiteljev na zborovanjih, srečanjih …

«Srečanja starodobnikov, ki so bila svoj čas zelo cenjena in so na izviren način hkrati promovirala Portorož in okolico, so nekako zamrla, čeprav je volje in želje še veliko in rade volje bi se ponovno, sedaj po trenutnem koncu pandemije, ponovno vpel v neko za turiste in krajane zanimivo dogajanje,« pravi, ko pokaže na že skorajda obledele fotografije na stenah.

V tako restavriranje, ki mora biti originalno in ki vključuje vse detajle, od barve do brisalcev ter originalnih rezervnih delov, je večkrat vložil tudi leto ali dve trdega dela, da bi tak avtomobil resnično bil čim bolj podoben, če že ne enak originalu. V tem vidi svoj najpomembnejši prispevek k ohranjanju tega ljubiteljskega ukvarjanja z večkrat zelo zamudnim in natančnim delom.

Njegova pot na tem področju se je začela skorajda sedemdeset let nazaj na Goriškem, ko je v očetovi delavnici začel spoznavati osnove mojstrstva, ki mu ga lahko mirno pripišemo danes, in ko je malo kasneje moral v tistih povojnih časih skrbeti za staro balilo družinskega zdravnika, ki se je z njo vozil po Brdih …

«To so bili časi. Težki, a zanimivi na svoj način, saj smo se morali znajti, če smo hoteli enostavno avto popraviti. Rezervnih delov ni bilo tako lahko najti in večkrat smo morali zadeve urediti malce po svoje …« se nasmeje in nadaljuje «ampak vse mi je  bilo v veselje in nič težko.»

Kasneje, v 60 letih se je preselil v Portorož, kjer si je ustvaril družino, uredil delavnico in nadaljeval svoje delo v portoroški igralnici kot kontrolor igralnih avtomatov, pri čemer so  stari avtomobili ostali njegova strast. Tako je zanje imel in še ima izdelan odličen projekt muzeja starodobnikov v delu zraven Monforta, kjer je trgovina, ali pa kjerkoli v Portorožu, ker ve – in to tudi podkrepi  s številnimi fotografijami in članki -, da starodobniki večkrat predstavljajo tudi motiv za obisk turistov in hkrati promovirajo destinacijo samo.

Gospod Fikfak je soustanovitelj in podporni član več klubov starodobnikov in ponosen je na to, da je s svojim znanjem in kontakti na tem področju doprinesel zares veliko k razvoju teh klubov tako v Istri kot širše.

Ponosen je na svoje dragocene dosežke in rad pove, da je po srcu še vedno tudi ljubitelj Alfe Romeo, katere znak oziroma izdelan povečan logotip visi v delavnici.

Pokaže mi skrbno zavarovana in zavita v zaščitno pregrinjalo dva starodobnika, ki sta parkirana poleg njegove delovne mize in ki nekako kličeta po tem, da nadaljuje.

«Avtomobili iz leta 1925 ali 1933 bi gotovo bili bolj zanimivi na promenadi ali organiziranem promocijskem srečanju nekje v Portorožu ali Piranu kot tu, a kaj ko nekega posluha za to že par let ni več. Včasih smo z veseljem organizirali spremljanje kakšnih drugih prireditev, imeli smo srečanja v centru Portoroža, za otroke ali za občinski praznik ali samo za posamezne vip skupine. Tega ni več oziroma je vedno manj. Portorož zgublja na svoji tradiciji, na nekih lokalnih prireditvah in dogodkih in postaja pust, čeprav imamo  kaj pokazati. Srečanja starodobnikov niso nujno financirana samo s strani občine ali hotelov, tudi sami bi kaj primaknili, saj je to naš hobi, ki nas veseli. Žalostno pa je, da ni nikjer nikogar, ki bi nam ponudil vsaj skromno kosilo kot nagrado za vso organizacijo, skrb in pa ne nazadnje stroške vseh, ki so pripravljeni priti v Portorož in krijejo svoje gorivo in drugo. Včasih ni bilo tako in zato veselje počasi ugaša, čeprav bi znali spraviti skupaj vsaj 30 do 40 starodobnikov, ki bi bili zelo zanimivi tako turistom kot ostalim. To vem iz izkušenj.»

»Oldtimerji, starodobniki, restavrirana vozila morajo s prijazno predstavitvijo služiti ljudem, človeku in turistu, saj predstavljajo turistično atrakcijo in doživetje, ki oživi dogajanje v kraju in ponovno približa destinacijo Portorož skozi osebni kontakt samemu gostu, ki naključno ali tudi ne pride sem, k nam. Vse je nekako odtujeno in brezosebno, in če teh drobnih prireditev in dogodkov, srečanj ne bo, se mogoče turisti ne bodo počutili več kot nekoč, tj. pomembne in zaželene. Ne bodo se vračali v Portorož.  Sam bi še vedno z veseljem sodeloval in pomagal organizirati kakšno srečanje, vendar pa bi ta del reklame, promocije morali spodbujati in pa razumeti najprej tisti, ki so za to, da kaj tudi naredijo za vse in ne le za nas,« pa strne in se nasmeje.

Sončen, odprt do ljudi in prijazen kot vedno – Roman Fikfak.

Aleš Dobravc