Letalski napadi na Piran

Piran in sosednje kraje je med vojno redno preletavala letalska formacija, ki so jo zaradi stalne prisotnosti, preprosti ljudje poimenovali Pippo. Pojavila se je vsak dan, vedno točno ob istih urah in to največkrat ponoči. Nihče ni vedel, ali gre za ameriška, nemška ali italijanska letala. Nekateri viri navajajo, da je šlo za zavezniško formacijo, ki je nadzirala dogajanje in strašila ljudi. Po drugi razlagi pa je šlo za Nemce, ki so ravno tako strašili ljudi, da bi jih naščuvali proti zaveznikom. Po meni znanih podatkih ni Pippo v Piranu nikoli povzročil škode. Bil je tako znan, da so kasneje o njem napisali več knjig. Spodnja slika prikazuje naslovnico knjige »Pippo leti nad mestom«, ki opisuje dogajanje v Milanu, poleg nje je letalo tipa Mosqitto, kakršno naj bi po pričevanju znanca strašilo Pirančane.

S pravimi letalskimi napadi, ki so mestu in ljudem naredili škodo, pa se je Piran srečal kar trikrat. Šlo je za zavezniška letala, saj je bil Piran takrat del italijanske države.

V prvem napadu so zavezniška letala odvrgla tri bombe v morje. Takrat mesto in njegovi prebivalci niso utrpeli škode. Morda je bil ta napad le opozorilo zaradi prisotnosti nemške vojske v Piranu, ki je bila stacionirana v palači Gabrielli in v stavbi današnjega hotela Tartini. Morda pa je bilo letalo v težavah in je odvrglo tovor, da je zmanjšalo lastno maso in si zagotovilo daljši prelet, ki bi mu omogočil vrnitev na domače letališče.  Spodnja slika prikazuje eno od neaktiviranih bomb, ki so jo nedavno odstranili iz morja v bližini Pirana.

Do drugega napada je prišlo v nedeljo, 25. junija 1944 dopoldan. Ob 10.30 so se letala pred napadom iz smeri Savudrije spustila proti Piranu. Piloti med spustom motorjem odvzamejo plin, zaradi česar letijo skoraj neslišno in tako presenetijo napadene. Piloti pri napadu nikoli ne ugasnejo motorja, kot navajajo nekateri viri, saj bi s tem tvegali, da se motor ne bi ponovno zagnal. V napadu so sodelovala letal tipa Mustang P51. Spodnja slika prikazuje letalo z oznako GA F, ki je sodelovalo pri kasnejši potopitvi parnika San Marco 9.septembra 1944. Pred tem datumom so se zavezniki izogibali civilnim žrtvam, kolikor je le bilo mogoče.

Nekateri pričevalci navajajo, da je v napadu sodelovalo šest letal, drugi pa navajajo le štiri letala. Cilj napada je bilo najverjetneje mitralješko gnezdo, postavljeno na betonskem podstavku na obali pred današnjim hotelom Piran. Po vojni so domačini temu podstavku rekli mali bunker. Najlepše se ga vidi na spodnji sliki iz leta 1944.

Napad se je zaveznikom najbrž izjalovil, ker so letala z rafali mitraljezov najprej zadela hišo, kjer je bivala družina Biancorosso in nato še cerkev svetega Jurija. Preko strehe in oken cerkve so naboji zadeli kor, kjer so ubili mlado Bruno Parenzan in ranili še dve ženski. V času napada je v cerkvi ravno potekala maša. Poleg cerkve so poškodovali še sedem hiš in nekaj bližnjih streh. Večinoma so bile to preprostejše stavbe v lasti revnejših prebivalcev. Te stavbe je poškodoval dodatni rezervoar za gorivo, ki ga je odvrgel eden od lovcev. Ta je padel na območje med današnjo Trubarjevo in Vodopivčevo ulico. Hiše je zajel začetni požar, ki pa so ga meščani kmalu pogasili.

Tretji napad, ki je potekal v noči med 28. in 29. julijem 1944, je bil intenzivnejši. Po pričevanjih je ta dan Piran že popoldan preletela formacija Pippo. Gotovo so ob glavnem pomolu opazili motorizirani splav, ki je bil pripravljen za polaganje morskih min v morje. Na srečo Pirančanov so proti večeru Nemci odpeljali splav na odprto morje. Če bi ga v napadu zadeli, bi mesto utrpelo veliko škodo. Letala so se ob 23.20 spustila proti mestu z južne strani in napadla pristanišče z rafali mitraljezov in bombami, ki so zadele več plovil, latrino na malem pomolu in kupolo palače Gabrielli. Na spodnji sliki je lepo vidna latrina.

Letala so se po napadu na pristanišče obrnila, sledil je napad na mesto. Prva bomba je padla na hišo v Engelsovi ulici, poškodovana je bila bakrena struktura kupole na palači Gabrielli (današnji pomorski muzej), naslednja je padla na južno stran hotela Tartini, sledila je bomba pri občinski kavarni Caffe Nazionale na Tartinijevem trgu, Pristaniška ulica, Rozmanova ulica, Bolniška ulica, cerkev sv. Frančiška, bližnji samostan in bolnica. Kot že omenjeno, sta bili cilj napada palača Gabrielli in bližnja stavba (današnji hotel Tartini), kjer so se zadrževali nemški oficirji.

Na spodnjih slikah je palača Gabrijelli slikana pred napadom, ko jo je še krasila kupola, po vojni do leta 1973, ko so se na pročelju popravili sledi napada in zadnja novejša, na kateri ni več sledi napada.

V tretjem napadu je bilo devet oseb mrtvih (ena od njih je bil mornar, ki je spal na eni od napadenih ladij) in okoli trideset ranjenih, od tega jih je imelo petnajst hude poškodbe, kasneje so jih prepeljali v bolnišnico v Trst. Tri hiše so bile pri napadu tako poškodovane, da so jih kasneje v celoti porušili, vsaj ducat pa jih je utrpelo resno škodo, vključno s šolsko stavbo in domom upokojencev. Mnogi drugi objekti so imeli manjše poškodbe. Granate so zadele tudi frančiškanski samostan, dve sta zadeli zakristijo, razbili del strehe cerkve in poškodovali bližnji vrt. Med ranjenimi je bil tudi en pater.

Po poročilih, ki so jih predložili kapitani čolnov, je bilo z bombami in naboji mitraljezov poškodovanih sedem plovil, ki so se v veliki meri potopila v pristanišču.

Materialna škoda na stavbah je bila ocenjena na več kot milijon takratnih lir.

Število mrtvih na strani Nemcev ni poznano, saj so svoje ranjene in mrtve sami odpeljali s tovornjaki.
Prijatelj Roberto je bil v času napada komaj šestleten otrok. Po spominu mi je na spodnjem zemljevidu Pirana označil mesta, kjer so padle bombe. Najbolj mu je ostalo v spominu glasno jokanje ranjenih sosedov, potopljene barke v pristanišču, uničena električna napeljava tramvaja, razdejana latrina na malem pomolu, povsod je bil prah, razbiti kamni in strešniki. Fasade hiš so bile polne lukenj, ki so jih naredili naboji.

Igor Štibilj