Bronja Žakelj: Samo ostati sem hotela na tem svetu, ki je vsemu navkljub tako zelo lep

Zaradi nje smo se smejali med utapljanjem v reki iz lastnih solz. Zaradi nje smo iz zaprašenih škatlic spomina vzeli albume slik iz tiste preteklosti, ki v nas zbuja žalost, grozo in strah. Zaradi nje smo si jih dovolili čutiti. Upali smo si priznati, da je kdaj na tem svetu zares grdo, a se tudi v najhujših trenutkih nasmejati. Zaradi nje smo morda v sebi našli tisto moč, za katero smo mislili, da je nimamo. In morda bomo zaradi nje več govorili o smrti, izgubi, brezupu in strahu, namesto da bi drug drugemu delili prazne tolažilne besede, ki nam niso v ponos, še manj pa v pomoč.

Prodaja njenega prvenca Belo se bere na devetdeset je presegla številko devetnajst tisoč, ona pa še vedno pravi, da je hotela samo živeti, ostati na tem svetu, in da v tem ne vidi čisto nič junaškega. To in še veliko več nam je zaupala Bronja Žakelj, ki je v svojih odgovorih kot vedno iskrena, direktna in čutna. Zadane v srce, a ga potem tudi poboža. Kot življenje, ki si ga ne pusti vzeti. Kot svet, ki je kljub vsemu hudemu tudi lep.

Vaš prvenec Belo se pere na devetdeset prejel Kresnikovo nagrado za najboljši roman leta. So spomini na to prelomnico še živi? Kako ste se počutili takrat?

Zdelo se mi je kot sen, bila sem iskreno presenečena, čeprav mi morda kdo tega ne verjame. Mislila sem, da bi se lahko uvrstila med prvih deset, nagrada pa se mi je zdela nedosegljiva. Predvsem zato ker gre za avtobiografski roman, pri čemer so nekateri pri besedi roman postavljali vprašaj, in ker je bila takrat knjiga že zelo popularna, kar je priljubljeno, pa v literarnih krogih pogosto velja za manjvredno, sumljive kvalitete. No, kakorkoli, spomin je še močno živ, čeprav se s posušenega venčka na steni cvetje že osipa.

Knjigo so ljudje dobesedno pograbili. V knjižnicah je bila “čakalna vrsta” zanjo, vaša zgodba se je dotaknila vseh, mnogim je dala nove moči za boj s hudimi preizkušnjami. Kako ste sprejeli vlogo nekakšne junakinje, ki se ne pusti poraziti?

Ko je knjiga izšla, o tem, da bo nekomu v oporo, sploh nisem razmišljala. Med pisanjem sem se trudila, da bi se izognila vsem vzgojnim tonom, nisem želela napisati priročnika za preživetje, priročnika za samopomoč, niti ni šlo za angažirano pisanje in zavestno naslavljanje tem. Zato me je na začetku toliko bolj presenetilo, ko so k meni prihajali ljudje s svojimi zgodbami in mi pripovedovali, kaj vse jim je moja knjiga dala in kako so se prepoznali v njej. Sicer pa sebe nikoli nisem doživljala kot junakinje, samo živeti sem hotela. Samo ostati sem hotela na tem svetu, ki je vendarle, in vsemu navkljub, tako zelo lep. To je nagonsko, to je naravno in v tem ne vidim zares nobenega junaštva.

Ko izgubiš nekoga, ki ti je blizu, se zdi logično, da začneš bolj ceniti odnose, ki so ti ostali. A logika pri smrti pogosto odpove. Nekateri se ravno nasprotno ogradijo od drugih. Kot vaš oče, na primer? Iz strahu pred novo izgubo? Kako ste si vi to razlagali takrat in kako danes?

Očeta je smrt moje mame zelo prizadela, seveda ga je, in skozi to izgubo je šel na svoj način. Po moško. Čustev ni kazal, jokati, razen v prvih dneh in na pogrebu, ga nisem videla. V dobro naju z Rokom je najbrž mislil, da bova v tišini mami pozabila, poskušal naju je zamotiti z morjem, veliko sladoleda, jaz sem dobila jakno, ki sem si jo že dolgo želela. Mislim pa tudi, da ni v celoti razumel razsežnosti, ki jo je ta izguba imela za naju z Rokom. Bili so tudi drugi časi in otroško žalovanje je bilo še bolj zapostavljeno, kot je danes. Nisem slišala samo, da se mi k sreči nič ne pozna, temveč znova in znova tudi no, pa a ti kaj manjka. Me je pa pretreslo nekaj let nazaj, ko sem mu pravila, da pišem knjigo, in mu prvič od smrti povedala, kako zelo me je mamin odhod prizadel, ko je rekel, kaj je bilo tebi težko, saj si bila še otrok, meni je bilo težko, jaz sem bil ob njej, ko je umirala. Gre skratka za popolno odsotnost razumevanja žalovanja nekoga pri štirinajstih.

Starši iz želje po zaščiti otroka pred njim skrivajo bolečo resnico. Ste res spregledali, kaj se v resnici dogaja ali ste le bali potrditve vaših sumov? Kako ste kot mama ravnali vi? Kot ste želeli, da bi vaši starši z vami?

Ko je mami zbolela, so njej, nama z Rokom in mislim, da tudi večini prijateljev, sorodnikov, resnico prikrivali. Meni se niti sanjalo ni, kako hudo je z njo. Tudi ko je na koncu obležala, ko je bil njen trebuh tako zelo velik, ko bi vsak pri zdravi pameti videl, da je nekaj hudo narobe, mi niti v enem samem trenutku ni prišlo na misel, da ima kaj drugega kot ulkus ali išias. Veliko ljudi me sedaj sprašuje, kako to, da mi ni bilo jasno, kaj se dogaja, ampak otrok si smrti mame ne more predstavljati. Ker mame ne umirajo, ker ne smejo umreti, ker so njihova popkovina, njihova vez s svetom. Še danes se mi zdi nedopustno, da so mami resnico prikrili, da so ji ukradli bolezen in smrt, jo prikrajšali za moč, ki jo zmore le človek, ki mu gre za življenje, in ji konec koncev odvzeli tudi možnost še kakšnega poskusa zdravljenja. Kasneje so mi razložili, da ni šlo, da je bilo že na začetku prepozno, a vendarle se mi ta laž, četudi je bila izrečena z najboljšimi nameni, zdi nesprejemljiva.

Sem pa hvaležna, da so nama z Rokom zamolčali, kako hudo je z njo, in nama podarili še tri leta brezskrbnega otroštva. Me je pa to vprašanje resnice zelo obremenjevalo, ko sem za rakom prvič zbolela sama. Bala sem se, da bi mi z lažjo ukradli tudi mojo bolezen ali da bi me z lažjo konec koncev oropali tudi za lastno smrt. Tako zelo sem se bala, da sem enkrat v blodnjah na svoji kartoteki ob visoki vročini črko H (kot Hodgkin, najbrž) zamenjala za številko 4 in sem mislila, da mi lažejo, da imam 4. in ne 3. stadij. Na smrt sem se takrat nekako navadila, na laž pa nikoli.

Ko sem sama ponovno zbolela nekaj let nazaj za karcinomom na izvodilu trebušne slinavke in spotoma še za melanomom, sem otrokoma vse povedala. Takrat sta bila stara štirinajst in petnajst. Zdelo se mi je, da bo vse ok, v tem duhu sem diagnozi sprejela, ravno tako pa moja otroka, vsaj mislim si tako. Vem, kako zelo lahko gredo stvari narobe, sem realna, tu ne gre za neko lažni optimizem, a takrat se mi je zdelo, da bom zvozila, in sem to vero najbrž povsem spontano prenesla na otroka. Očitno nista imela občutka, da je z menoj kaj resno narobe, saj sta mi pet dni po operaciji, ko nisem smela popiti niti kapljice vode, prinesla za materinski dan polno pločevinasto škatlo bonbonov, še par dni kasneje pa pirhe in čokoladna jajčka. Mojega zdravnika je skoraj kap, ko jih je zagledal ob prvi skodelici žolčne diete, in večkrat sem mu morala zagotoviti, da gre samo za darilo in da pirhov po odrezani glavi trebušne slinavke res še ne bom lupila.

Smo pri soočanju z negativnimi čustvi kaj napredovali ali so še vedno tabu? Zakaj mislite, da je temu tako? Se bojimo, da nismo dovolj močni, da bi pogledali v temo, ali se s tem le krčevito ohranjamo občutek prisotnosti izgubljene osebe?

Mislim, da gre za odraz družbe. Živimo v družbi, kjer je sreča imperativ, kjer vlada teror pozitivnosti, kjer je telo temelj identitete, je vrednota. Vsi moramo biti srečni, mladi, lepi, zdravi. Ekonomski kapital je nadomestil simbolnega, v središču ni več človek, v središču so stvari. V takem svetu bolezen in smrt nimata kaj iskati in zato jih potiskamo na rob, pod rob. In v takem svetu tudi žalost, tesnoba, stiska nimajo kaj iskati. To so čustva, ki se jim reče negativna, čustva, ki jih pred svetom zamolčimo ter si raje nadenemo maske sreče, da ne bi izpadli iz igre.

Nekateri občutki so vas dobesedno pretresli. Krivili ste mamo, češ da vas je zapustila. Šele ko ste spoznali, da je so to normalna čustva, ste si dovolili čutiti. Kako pomembno je, da naša čustva dobijo “legitimnost” in kje naj jo človek dobi, če si je sam ni zmožen dati?

Smrt mame je za otroka nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. In sama sem bila kljub svojim štirinajstim, skoraj petnajstim, ob njeni smrti še otrok in sem njen odhod očitno tako tudi doživljala. Skozi svoje nočne more, nikoli drugače, sem jo krivila za njen odhod, v sanjah sem jo srečevala z drugimi, novimi otroki, z novim možem, nikoli me ni pobožala, počakala, včasih tudi ne spoznala. Po drugi strani pa sem za njen odhod krivila tudi sebe. Ko sem jo zagledala na ulici, sem se bala, da bom naredila kaj narobe, pomislila na to, kako sem oblečena, ali imam počesane lase. Te nočne more so se ponavljale, kljub temu da mi je moja babica Dada prigovarjala, naj jih ne sanjam, naj se spomnim, kako zelo me je imela mami rada in kako nisem kriva za njenega raka.

No, sanje so kljub vsemu ostajale do nekega, zame dobesedno čarobnega trenutka – imela sem namreč intervju z otroško psihologinjo dr. Marjo Strojin, ki je zbolela za rakom. Ko mi je povedala, da se najbolj boji, da bi za seboj pustila svoje otroke, saj se z otroškim žalovanjem v svoji ordinaciji vsak dan srečuje, sem ji povedala o svojih sanjah. In rekla ni nič drugega, kot samo to, da so moje sanje povsem normalen proces v otroškem žalovanju. Da obstaja nekaj vzorcev in jaz sem…zdaj ne vem…reagirala po… recimo vzorcu C. To je bilo prvič, da je nekdo dal legitimnost mojim čustvom, jim dal pravico in – neverjetno – morastih sanj nisem imela nikoli več.

Očitno obstajajo v nas neki fini mehanizmi in fascinantno je, kako deluje naša podzavest. Tudi ko sem zbolela, mi je pomagalo edino to, da je nekdo moj strah sprejel, mi dal pravico do strahu. In da sem strah sprejela in si ga dovolila tudi sama. Malo je takih ljudi, ki to razumejo, saj so naše prve reakcije in reakcije okolice diametralno nasprotne, zato se mi zdi tu pomoč dobrega strokovnjaka neprecenljiva.

Kako je človeku, ki piše svojo prvo knjigo? Kako bi opisali tisti čas, ko ste jo pisali? Je nastala v “šusu”, ste imeli vmes blokade, jo morda pustili, pa se vračali k njej?

Meni je bilo predvsem lepo. Zaradi pisanja samega in morda tudi časa, o katerem sem pisala, predvsem tistega, ko je bilo še vse prav, ko smo bili še vsi skupaj. Knjiga je nastajala dolgo. Najprej zato ker sta bila otroka še majhna in sem bila raje z njima kot za računalnikom, kasneje pa predvsem zato ker sem jo v času, ko mi je začela razpadati družina, odložila za kar nekaj let. Takrat nisem napisala niti ene same črke. Ko je Blaž odšel, ko sem vedela, kje sem, sem tekst ponovno poiskala nekje na desktopu. Prebrala sem ga, ni se mi zdel slab, in nadaljevala. Dobro leto zatem sem že iskala založnika.

Odločili ste se za minimalističen pristop, krajše stavke, ki prikažejo dogajanje v vsej svoji krutosti. Je bil to vaš namen? Ste želeli bralcem ponuditi nasprotje terorja “družbe sreče”, kot ste jo poimenovali?

S tem, kako bo zgodba, ki jo želim povedati, napisana, sem se veliko ukvarjala. Vedela sem, da s stilom pisanja lahko veliko dobim, lahko pa tudi vse izgubim, in minimalističen, čist pristop, se mi je kazal kot edina prava izbira, ki bo vsebini dala prostor in ki bo zmogla prikazati po eni strani vse brutalnosti nekega trenutka, po drugi strani pa pustiti pot tudi ironiji in humorju. A niso samo asketsko oblikovani stavki tisti, s katerimi sem želela krepiti prepričljivost zgodbe. Gre tudi za mestoma nenavadne vrstne rede besed v stavku. Zanimalo me je, kako zvenijo besede ena zraven druge, ko se jih prebere naglas, kako njihov vrstni red vpliva na zven stavka. Ukvarjala sem se s ponavljanjem besed, stavkov, iskanjem ritma, s kompozicijo stavka, skratka z orodji, ki so se mi zdela primerna, da bi bralec podoživel avtentičnost trenutka.

Kup izrekov imamo, ki govorijo o tem, kako “kar te ne ubije, te ojača”, da so težave le izziv in podobno. Pa res razumemo njihovo sporočilo? Da nas ravno težki trenutki prisilijo v iskanje izhoda, pri čemer odkrijemo, da smo veliko močnejši, kot smo mislili?

Ja, tudi z ’vsaka stvar je za nekaj dobra’ sem si vso srednjo šolo razbijala glavo in iskala dobro v smrti mame … Mislim, da gre tu predvsem za tolažbo tistih, ki so v stiski, in za nemoč tistih, ki take tolažbe izrekajo. Gre za neke brezpredmetne floskule, ki jih stresamo iz rokava, ko nam zmanjka teksta. Vsaj pri meni je bilo tako, ne bi ravno rekla, da me je okrepilo tisto, kar me ni ubilo. Prej nasprotno. Take izkušnje te poškodujejo, naplastijo se nate in te spreminjajo, te reči niso brez preostanka.

V knjigi spremljamo tudi življenje v socializmu in razpad Jugoslavije. V bralcih ste s tem vzbudili nekakšno nostalgijo po časih, ko smo vsi živeli dokaj podobno. Jedli enake stvari, nosili… Kakšno vlogo je imela ta kulisa v vaši zgodbi?

Knjiga je v grobem razdeljena v dva dela. Čas prej in čas potem. In vmes je točka nič, točka mamine smrti. Čas prej je zame pomemben, ker smo bili takrat še vsi skupaj, ker smo bili takrat še družina. Zato sem ga želela povzdigniti, ga prikazati kot nekaj toplega, hrupnega, oranžnega, mojega. V njem z detajli, skozi katere pronica duh in sentiment časa, in s katerimi so se ljudje tako poistovetili, pripovedujem zgodbo, in jih postavljam v popoln kontrast tistemu, kar je sledilo.

Po dveh letih je knjiga znova oživela v novi obliki, saj je pri Založbi kakovostnih programov RTV Slovenija lani maja izšla še zvočna knjiga. Kakšni so občutki, ko prisluhneš nekomu, ki prebira vaše besede, vašo zgodbo?

Počaščena sem bila, da je bila prav moja knjiga izbrana za zvočno knjigo, saj sem mi zdi, da skozi vsak nov medij zgodba na novo zaživi. Še zlasti, če je to narejeno s profesionalno ekipo ZKP RTV Slovenija in če tvoj tekst bere priznana igralka Saša Mihelčič. Pri nas zvočne knjige sicer še niso tako priljubljene, v tujini pa je ta medij zelo popularen, saj jih ljudje poslušajo med drugimi opravili, ko nimajo časa v roke prijeti pravo knjigo. Mislim, da je tudi prostor, ki se na Frankfurtskem sejmu namenja zvočni knjigi, vsako leto večji.

V nastajanju je film po predlogi vašega romana. Nam lahko poveste kaj več o tem? Kdaj ga lahko pričakujemo?

Ja, veselim se tega projekta. Trenutno je še vse odprto, smo še vedno v fazi razvoja scenarija, ki ga piševa skupaj z Markom Naberšnikom, ki bo tudi režiser filma. Mislim, da se bomo na razpis na SFC prijavili tam nekje sredi 2022, potem pa bo trajalo še nekaj let, preden bo zgodba zaživela tudi v slikah. Če dobimo sredstva, seveda, ampak jaz kar verjamem, da se bo vse poklopilo.

Avtor: Nataša Fajon